Ljudje

Je rojena 1976 v Beogradu, kjer je študirala umetnostno zgodovino, na Dramski akademiji v Novem Sadu pa je zaključila specialistični študij v okviru programa Body Unlimited. Je ustanoviteljica balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy ter članica in producentka NDA Slovenija. Dragana je so-ustanoviteljica STANICE v Beogradu ter od leta 2012 so-kuratorica in so-producentka CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa. Dragana je ustvarila ali soustvarila več kot 25 celovečernih predstav in več kratkih koreografij ter redno sodeluje v gledališču kot koreografinja. Ustvarja predstave, piše, kurira festivale in producira umetniške dogodke na področju med prakso, teorijo in aktivizmom. Zanimajo jo novi načini organizacije in produkcije umetniških vsebin, ki izhajajo iz dejanskih potreb in ne iz vnaprej utrjenih formatov. V svojem umetniškem delu Dragana razvija lastne umetniške prakse, ki slonijo na raziskavi in kontinuiteti, za razliko od projektno organiziranega dela. Za svoje produkcijsko delo je prejela Nagrado Ksenije Hribar za leto 2019.

dr. Jasmina Založnik, dramaturginja, teatrologinja, recenzentka/kritičarka, producentka. Končala je magistrski študij filozofije na programu Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici. S pomočjo štipendije Ministrstva za kulturo RS in Elphinstone PhD Scholarship je zaključila doktorski študij na Oddelku za vizualno kulturo in filozofijo Univerze v Aberdeenu v Veliki Britaniji. Leta 2015 je prejela nagrado Ksenije Hribar v kategoriji kritika/dramaturgija/teorija, pri čemer je komisija v utemeljitvi izpostavila predvsem njeno angažirano prizadevanje za povezovanje aktualnih političnih in družbenih problematik s scenskimi praksami. Je aktivna članica kolektiva Nomad Dance Academy Slovenija, Mesta žensk in strokovnih združenj (Društvo kritikov in teatrologov, Društvo za sodobni ples) ter angažirana piska, dramaturginja, kuratorka, moderatorka, svetovalka, raziskovalka, umetniška sodelavka v domačem in mednarodnem polju. Prispevke objavlja v domačih in tujih znanstvenih in teoretskih revijah, kot so Maska, Dialogi, Amfiteater, Reartikulacija, Performance Research, AM – Journal of Art and Media Studies idr. Piše tudi spremna in analitična besedila za kataloge in gledališke liste. Umetniško soustvarja CoFestival, leta 2019 je sklenila programsko vodenje festivala Performa & Platforma, aktivno sodeluje z zavodom Cona. Kot dramaturginja je sodelovala z Ano Romih, Benom Novakom, Ajdo Tomazin, Sinjo Ožbolt, Mojco Kasjak, Ivanom Mijačevićem idr.

Rok Vevar je diplomiral je na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani. V 90. letih je obiskoval Gledališko in lutkovno šolo – Kozmopolitsko delavnico umetnosti (GILŠ KODUM) na takratni ZKOS. Je publicist na področju sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa. Članke in kritike je objavljal v vrsti dnevnih časopisov (Delo, Finance, Večer), v strokovnih revijah (Maska, Frakcija) ter v domačih in tujih priložnostnih publikacijah. Kot dramaturg je sodeloval z umetnicami in umetniki s področja sodobnega plesa in gledališča (Sinja Ožbolt, Jana Menger, Goran Bogdanovski, Andreja Rauch Pozdravnik, Snježana Premuš, Kaja Lorenci, Dejan Srhoj, Oliver Frljić, Ana Vujanović, Saša Asentić). S Simono Semenič sta ustvarila tri avtorske predstave: Polna pest praznih rok (2001), Solo brez talona (2003) in Kartografija celovečernih slik (2005). V okviru festivalske mreže FIT (Poljska, Finska, Slovaška, Slovenija) in na mednarodnih festivalih (Bolgarija, Latvija, Hrvaška) je poučeval mlade kritike, plesne dramaturge in publiciste, na Akademiji za ples in AGRFT v Ljubljani pa zgodovino, dramaturgijo, analizo, teorijo sodobnega plesa in gledališko kritiko. V okviru festivalske mreže FIT (Poljska, Finska, Slovaška, Slovenija) in na mednarodnih festivalih (Bolgarija, Latvija, Hrvaška) je poučeval mlade kritike, plesne dramaturge in publiciste, na Akademiji za ples in AGRFT v Ljubljani pa zgodovino, dramaturgijo, analizo, teorijo sodobnega plesa in gledališko kritiko. Od leta 2010 je aktiven član balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy in njenih različnih umetniških, pedagoških in produkcijskih programov. V okviru projekta Nomad Dance Institute je iniciiral arhiviranje in zgodovinjenje koreografskih praks v tej regiji, izsledke zgodovinskih raziskav je objavil v dveh številkah revije Maska (Premiki sodobnega plesa II, Avtonomija plesu). Leta 2012 je v svojem stanovanju ustanovil »Začasni slovenski plesni arhiv« in ga aprila 2018 preselil v Muzej sodobnih umetnosti Metelkova v Ljubljani (svoj arhiv je predstavil tudi na Univerzi Harvard, ZDA). Ustanovil je festival plesnih perspektiv Ukrep in ga med letoma 2008–2010 v Plesnem teatru Ljubljana kuriral skupaj s Sinjo Ožbolt, od leta 2012 pa je sokurator mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival (Nomad Dance Academy Slovenija, Kino Šiška). Izbor svojih kritik in člankov je objavil v knjigi Rok za oddajo (2011), leta 2018 je uredil knjigo Dan, noč + človek = Ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918–1960, za katero je izbral gradiva in napisal spremna besedila. Leta 2020 je izšla njegova monografija Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978. Za svoje delo je leta 2019 prejel nagrado Ksenije Hribar ter leta 2020 Priznanje Vladimirja Kralja za dosežke na področju gledališke kritike in teatrologije za obdobje 2018–2019. Leta 2020 je kot sokurator sodeloval pri razstavah Avtografija, zagonetnost, uporništvo: fotografija Božidarja Dolenca in SPOZNANJE! UPOR! REAKCIJA! Performans in politika v devetdesetih letih v pojugoslovanskem kontekstu v Muzeju sodobnih umetnosti Metelkova. V akademskih letih 2020/21 ter 2021/2022 je poučeval na Privatni univerzi Antona Brucknerja (Anton Bruckner Privatuniversität) v Linzu (Avstrija), oddelku za sodobni ples in raziskave gibanja. Bil je član več strokovnih komisij (Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, mestna občina Maribor) in žirij (Borštnikovo srečanje, Gibanica). Je samozaposlen na področju kulture.

Nina Božič Yams je doktorica inovacijskega menedžmenta in deluje kot spodbujevalka inovacij ter raziskovalka na področju inovacijskega menedžmenta in prihodnosti dela pri RISE (Research Institutes of Sweden). Od 2010 raziskuje, kako lahko znanje, metode in prakse sodobne plesne umetnosti spodbudijo ustvarjalnost, spremembe in inovacije v raziskavah razvojnih procesov v javnem sektorju ter industriji. Njeno doktorsko nalogo in iz nje izhajajočo knjigo z naslovom “Poezija vsakdanjega dela” sta navdihnili tako praksa kot teorija sodobnih plesnih umetnosti. Svojo kariero je začela kot svetovalka za menedžment pri Deloitte, zgradila je podjetniški center CEED Slovenia ter nato kariero in raziskovalno delo nadaljevala na Švedskem kot svetovalka za inovacije in kot podjetniška raziskovalka v sodelovanju z občinami Nacka, Eskilstuna in Västerås in podjetji kot so ABB, Electrolux, Ericsson, GodEl ter drugimi. Od 2018 se posveča raziskovanju potencialov pametnih tehnologij, kot so umetna inteligenca (AI) in internet stvari (IoT), za bogatenje človekove izkušnje resničnosti in preobrazbe prihodnosti dela. Pri tem jo navdihujeta spekulativni dizajn in fikcija. Z uporabo raznih umetniških medijev pomaga organizacijam in podjetjem raziskovati možne prihodnosti.

DISKOlektiv umetniško raziskuje »to, kar je« in igrivost v vlogah kot so plesalka/ec, izvajalka/ec, koreograf/inja, klovn/esa, pedagog/inja, piska/ec, producent/ka, glasbenik_ica, MC (če omenimo samo nekatere); in rezultate raziskovanja posredujue v oblikah kot so predstava, praksa, ples, igra, dogodek, koreografija, koncert, eksperiment, instalacija, predavanje, delavnica, publikacija, klovnska točka, video, partitura (če omenimo samo nekatere). Člani DISKOlektiva od leta 2010 igrajo Igro imen, v kateri si telesa izmenjujejo in sposojajo imena drug drugega. http://discollective.upri.se

Dejan Srhoj je plesalec, koreograf, plesni kurator in pedagog. Preko koreografskih metod raziskuje načine biti skupaj; z drugimi ljudmi, predmeti, idejami. Soustanovil je regionalno mrežo Nomad Dance Academy in se posvečal vzpostavljanju struktur, ki omogočajo nomadsko izobraževanje, produkcijo festivalov in zagovorništva. Pozicijo plesalca razume kot prakso plesa, govora, dotika, nevednosti in stalnega čudenja, v katero vstopa vsak dan znova. Plesalec je umetnik, avtor lastne izkušnje in medij. V pedagoškem delu ustvarja prostore, ki omogočajo, da vznikne novo znanje. Več kot deset let vodi tedenske treninge Kompozicije razlik ter v sodelovanju z Nino Božič vodi delavnice za organizacije na Švedskem. Koreografsko delo razume kot magični proces ustvarjanja paralelnega prostora in časa. V letu 2026 je v Novem Sadu z Dragano Alfirević koreografiral projekt Imagine. Poleg tega nadaljuje z večletno prakso Mapiranje mesta, kjer publiko v različnih mestih in državah vabi, da opazuje mesto kot predstavo.

Jana Jevtović je koreografinja, plesalka in performerka, katere delo zajema performanse, plese, besedila in videe, ki so pogosto narejeni v sodelovalnem procesu in strukturah z drugimi. Prej kot tematski okvirji, jo prvenstveno zanimajo situacije in mehanizmi, ki se zgodijo v in okoli samega dogodka performansa. Deluje v Evropi, ZDA in Kanadi, sodelovala je z umetniki, kot so Mårten Spångberg (Geo-Trauma Dance; The Nature Redux – The Great Outdoors), Dragana Alfirević (Episode 3: long distance creationship; Episode 93: the next piece), Dana Michel (house of work; the greater the weight), Amanda Piña in Daniel Zimmermann (Endangered Human Movements Vol. 1 – Four remarks on the history of dance), in drugimi. Sodelovanje s Céline Larrère (aka Celina Larrerović), ki ga je iniciirala leta 2011, gradi na korpusu epizodnih performansov in performativnih praks z naslovom Chorégraphie, BABY!. Jana je leta 2006 diplomirala na Univerzi Concordia (Montreal). Leta 2011 je prejela štipendijo DanceWeb, od leta 2014 je članica Nomad Dance Academy Slovenija.

Jan Rozman (1991) deluje kot performer, koreograf, plesalec in improvizator med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno / antropoceno obdobje. Šolal se je na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, na oddelku za sodobni ples, študiral koreografijo na Amsterdamski SNDO (AhK) in opravil magisterij na programu SODA v okviru HZT (UdK) v Berlinu. Leta 2016 je končal tudi dodiplomski študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani (UL). Ustvaril je več avtorskih del (v zadnjem obdobju REČI REČI, MEMEMEME, Desna Leva in Predmetenje) in bil za svoje delo že večkrat nagrajen. Leta 2019 je prejel nagrado Ksenije Hribar, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije ter bil prejemnik štipendije danceWEB v okviru festivala Impulstanz na Dunaju. V letu 2020 je bil povabljen na rezidenco programa GPS, ki ga v New Yorku izvaja organizacija Movement Research, istega leta pa je bil skupaj s sodelavci tudi rezident gledališča FELD v Berlinu.

Benovo delo je nenehno raziskovanje osebnih izkušenj, izraženih skozi močno fizičnost, pomešano z občutljivostjo, krhkostjo, močjo in izčrpanostjo. Beno je leta 2016 diplomiral na Salzburg Experimental Academy of Dance in bil kasneje povabljen, da svoje znanje nadgradi na Tisch Dance Department (New York University) in The Place Dance Academy (London). Plesal je za veliko različnih kompanij in s številnimi priznanimi umetniki. V Londonu je plesal za Gary Clarke Company, Jason Mabana Dance in James Wilton Dance Company ter sodeloval s koreografi, kot so Matej Kejžar, Alix Eynaudi, Paul Blackman & Christine Gouzelis, Ricardo Ambrozio, Zsuzsa Rozsavolgyi, Etienne Guilloteau idr. Veliko njegovih del je narejenih v sodelovanju z drugimi umetniki, kot je duet "400 Rabbits" z Marino Abib, solo "Owe" Juniorja Mufutaua Jussufa, "::Narava::Dialog::" z Dragano Alfirovič, "Body Concert " z Ano Romih in drugimi. Je umetniški in izvršni direktor festivala Summer Intensive Portugal in festivala Kalejdoskop v Sloveniji. Ena njegovih glavnih zavez je deljenje/poučevanje in razvoj njegove metode Zero Space.

Ajda Tomazin, koreografinja in oblikovalka, je leta 2005 zaključila umetniško gimnazijo za sodobni ples na SVŠGL, leta 2011 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala pri mag. Tanji Pak in mag. Milanu Eriču. Leta 2010 je eno leto vzporedno študirala filmsko in televizijsko montažo na AGRFT, naslednje leto pa jo je potegnilo nazaj v uprizoritvene umetnosti in se zato odpravila na študij na Inštitut za Aplikativne gledališke znanosti na Univerzi v Giessnu v Nemčiji, kjer je leta 2014 zaključila magistrski študij Koreografije in performansa pri prof. dr. Bojani Kunst. V času akademskega študija in po njem je s svojimi deli (fotografija, video, keramika in unikatno oblikovanje) sodelovala na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Kot oblikovalka kostumov in/ali prostora je sodelovala s številnimi ustvarjalci na področju uprizoritvenih umetnosti (Maja Delak, Magdalena Reiter, Matevž Dobaj, kolekitv M O N S T R A,..). Je prejemnica nagrade Ksenje Hribar 2019 za scenografsko delo na področju sodobne plesne umetnosti. Kot koreografinja je več let delovala v Schauspiel Frankfurtu, ples je poučevala v KD Qulenium, studiu Dansa, seminarji JSKD, Schauspiel Frankfurt,… V času magistrskega študija je začela dolgoletni projekt Imagination of Expectations, ki je rezultiral v triologiji: vizulani instalaciji Net in Work (2012), plesnem perfromansu String Theory (2014) in raziskovalnem performansu Avdicija za producente (2015-…). Od leta 2014 je svoj umetniški fokus usmerila na dve ciljni skupini; plesne predstave za otroke in mlade (Od kapljice do oceana, Čigumitvist, Iceberg _ the giant,…) ter umetniško androgoške procese s predstavniki tretjega življenjskega obdobja, s serijo projektov študije družbene koreografije v III. življenjskem obodbju (Jata izkušenih ptic, Jata izkušenih letalcev,…). Njena specifika je, da projektom začrta celostne koncepte, ki zaobjemajo koreografijo in oblikovanje (likovna zasnova, prostor, kostumi) s tem ustvarja poseben jezik in metodologijo ustvarjalnega procesa. Omenjene kvalitete se vpisujejo v originalnih predstavah, katerih kvaliteto vse bolj prepoznava tudi širša mednarodna strokovna javnost. Potrjujejo jo gostovanja in nagrade. V letu 2019 je zaživel zavod Odprti predali, zavod za sodobne interdisciplinarne procese, Kranj.

Bojana Robinson, rojena 1982 v Beogradu, je koreografinja, plesalka in performerka, ki živi v Ljubljani. Ustvarja v polju plesa, performansa, gledališča in zanimajo ju sodelovanja, ki odpirajo horizontalno deljenje praks in znanja. V avtorskem delu raziskuje strategije uprizarjanja in odkrivanje različnih performativnih mehanizmov za podajanje vprašanj iz intimnega korpusa v javno sfero. Avtorska predstava Oh, how very ordinary (koavtorica Katja Legin), je gostovala na festivalu Mladi levi 2022, Krušče Festival 2022, Desire Central Station Festival 2022 in Gibanica 2023. Avtorska predstva Mašina, je imela premiero 2024 v Cankarjevem domu in gostovanje na Kondenz festivalu v Beogradu. Kot plesalka je sodelovala v predstavah (izbor) Borisa Čakširana, Rebecce Murgi, Kaje Lorenci, Vite Osojnik, Boštjana Antončiča, Karen Levi, Sebastijana Stariča, Joao da Silva, Milana Kuzaneka, Sanje Tropp Frühwald … V zadnjih letih sodeluje s koreografinjama Snježano Premuš, Andrejo Rauch Podrzavnik in Matejo Bučar. V tem delu se na različne načine ukvarja z načini, kako se somatska praksa manifestira v izvedbeno polje, s principi instantne kompozicije, strukturirane improvizacije in koreografskih skorih kot nosilnih materialov predstav, performansov, inštalacij in z razvijanjem specifičnega plesnega jezika v določenih koreografskih strukturah. Kot koreografinja in svetovalka za gib je sodelovala v več kot 30 dramskih predstavah za odrasle in otroke v gledališčih v Srbiji in Sloveniji in na celevečernjem filmu Ničije dete Vuka Ršumovića. Ustvarila je sodobno plesno koreografijo za Ansambl Kolo v Beogradu. Leta 2005 je diplomirala na Akademiji za ples v Salzburgu (SEAD) in končala Erasmus program “Dance as integrated in society and humanity” (SEAD in SNDO).

Goranj Injac je kurator uprizoritvenih umetnosti, dramaturg, predavatelj in raziskovalec. Je avtor številnih člankov, kritik in esejev, ki so bili objavljeni v poljskih, srbskih in drugih mednarodnih revijah o umetnosti ter gledališču. Kot neodvisni kurator je sodeloval z različnimi mednarodnimi gledališči in umetniškimi festivali, inštituti ter repertoarnimi in neodvisnimi gledališči. Bil je tudi eden izmed kuratorjev EEPAP (East European Performing Arts Platform). Med leti 2012 in 2014 je kuriral mednarodne projekte ter spremljevalni program gledališča Narodowy Stary Teatr v Krakovu.

Céline Larrère / Francija / glas, zvoki, besede, gibanje & minljive naprave, performerka in gojiteljica živečih-premikajočih se predmetov, plešočih šumov, gnijočih besedil, minljivih koreografij in nerazumnih trajnostnih razvojnih improvizacij v različnih medijih – telesu, glasu, instalaciji, fotografiji, pisanju, kuhanju solo ali z drugimi. V zadnjih nekaj letih je nastopala na različnih francoskih, balkanskih in drugih evropskih festivalih, večkrat potovala na Japonsko (v bojevniških sanjah) in sodelovala z različnimi umetniki na polju performansa, gledališča, avdiovizualnega, glasbe in plesa. Od leta 2008 je članica Les Moric(h)ettes, od leta 2011 Jevtović & Larrerović, od leta 2013 pa Nomad Dance Academy Slovenija.

Mojca Prešern Levstek je del NDA ekipe od leta 2023. Sodobni ples jo navdihuje s svojo svobodo, sama pa vanj prinaša strukturo in red. V ekipi pokriva področja administracije ter produkcije in izvršne produkcije. Skrbi za logistiko, finance in organizacijsko podporo, ki našim projektom omogočajo nemoten prehod od ideje do izvedbe. Sodeluje na mednarodnih projektih kot so Life Long Burning, DanceMap, Dance On Pass On Dream On in NonAlighned Movement. Kot izvršna producentka med drugim redno sodeluje na CoFestivalu in Korografskih obratih, kot producentka pa pri projektih Galebi odletijo zgodaj, Open Cage in drugi.