Koprodukcije

S kolegicami iz kolektiva Pokretnica sodelujeva že dvanajst let. Z leti je to sodelovanje dobivalo različne oblike, ki so leta 2024 dosegle vrhunec z njihovim povabilom k ustvarjanju predstave v Novem Sadu. Nato sva jim povabilo vrnila: zamislimo si in izvedimo predstavo skupaj! In se vprašala, ali in na kakšen način bo to povabilo spremenilo delovne in prijateljske odnose med nami.

Makedonska plesalka in koreografinja Viktorija Ilioska, nekdanja študentka NDA in članica mreže, že desetletje ustvarja v Nemčiji. Njeno delo Potrebujemo novo telo (2022) smo koprod. in predstavili na CoFestivalu leta 2023. V okviru EU projekta LLB koproduciramo njen najnovejši projekt Opustenelo sanjanje, ki izpostavlja vprašanje, kaj ostane, ko zapustimo kraje, telesa ali sisteme. Umetnici skozi lastne migracijske izkušnje med Rusijo, Severno Makedonijo in Nemčijo raziskujeta puščavo kot metaforo politične suše in potencialnosti. Delo, zasnovano na hidrofeminizmu, spekulativni fikciji in feministični ekologiji, odpira teme odpada, škode, praznine in regeneracije. Na odru puščava postane med-kraj, v katerem vznikajo ruševine, spomini ter fragmenti prihodnjih oblik. Opustenele sanje so čutno-poetično povabio, da opustošenje mislimo kot začetek: nov soobstoj sredi globalne izčrpanosti. lioska se kot ena najprodornejših umetnic regije vse močneje uveljavlja v srednjeevropskem prostoru in razvija eko-koreografske pristope, ki vključujejo migracije, skupnost in razširjeno pojmovanje plesnega dela.

Delo Cage Open je nastalo v sodelovanju med Forumom nove glasbe in CoFestivalom, mednarodnim festivalom sodobnega plesa. Festivala si delita interes za umetniško ustvarjalnost, ki je bila v dvajsetem stoletju z avantgardnimi in modernističnimi umetniškimi težnjami podvržena imperativu inovacije. Izbrana dela Johna Cagea, ki so zaznamovala sodobno glasbo s svojo radikalno odprtostjo in svobodo interpretacije, v živi izvedbi članov Ansambla Foruma nove glasbe spremljajo koreografsko delo Andreje Rauch Podrzavnik in Milana Tomášika.

Mateja Bučar je v Cankarjevem domu v letu 2017 predstavila delo z naslovom Pol-na-črta, ki ga v slovenščini lahko fonetično preberemo bodisi kot prometno oznako na cestišču bodisi kot polovičen načrt. Ta poroka hudomušnega humorja in izčiščenih koreografskih problemov, ki se jih ponavadi loteva Mateja Bučar, je njen avtorski podpis. Predstava V izvrstnem redu je nekakšno nadaljevanje Pol-ne-črte

Kot so rime z ne v obliki predstave-eseja raziskuje uprizoritve neuvrščenosti in neuvrščene koreografije. Ana Dubljević (Srbija), Viktorija Ilioska (Makedonija), Dražen Dragojević (Slovenija) in Sonja Pregrad (Hrvaška) so zadnji dve leti zbrani v modularnem koreografsko-raziskovalnem projektu NAM ChoreoLab, ki se ukvarja z zgodovinskimi in osebnimi nasledstvi Gibanja neuvrščenih.

Ustvarjalke telo in njegov fizični zapis jemljejo kot medij za prenos informacij. Zanima jih, kako podatkovno dojemanje telesa vpliva na razvoj gibalnih potencialov. Kljub popolni fizični predanosti so le informacija in se ne ukvarjajo z ničemer drugim kot z zgolj samo informacijo, a ne trivialno informacijo, ki jo lahko izračunamo, ampak informacijo o sami obliki ali obstoju.

V predstavi Blue Moon Spring se trije plesalci podajo na osebno potovanje ob poslušanju in gibanju ob jazzovski glasbi. K jazzu pristopajo kot k filozofiji in ne le kot k žanru. Ples postane stalen pogovor.

Mapiranje je proces opazovanja mesta kot predstave. Opazovalec je vabljen, da vsakdanje gibe, zvoke, pogovore in predmete v mestu prevaja v fikcijo, mestne ulice se spremenijo v scenografijo, vsakdanji gibi pa v koreografijo. Tako vsak opazovan dogodek postane zgodba točno določene točke v mestu v natančno odmerjenem času.

Trošenje naravnih virov v nekrokapitalistični sedanjosti sovpada s potrebo po optimizaciji izčrpanih teles, ki pripadajo isti paradigmi proizvodnje. Viktorija Ilioska se s to kontradikcijo poigrava v koreografskih dejanjih, v katerih je telo hkrati naravni vir in objekt telesne optimizacije.

Predstava VENERA: med ujetostjo in letenjem temelji na Botticellijevi sliki Rojstvo Venere, ki prikazuje trenutek njenega vznika iz morske pene. Rojstvo Venere se zgodi kot rez, ki razloči nebo in zemljo in tako ustvari vmesni prostor, v katerem stvarstvo nenehno postaja. Brez reza namreč ni ne pogleda ne stvarjenja. Le inercija.

V zadnjih dveh desetletjih smo bili priča številnim ponovnim postavitvam, rekonstrukcijam ali zgodovinskim odrskim študijam repertoarja iz različnih faz sodobnega plesa. Nekatere so postavljali avtorice in avtorji sami, druge tisti, ki so jih umetniška dela tako ali drugače nagovorila.Vrnitve k umetniškim opusom so bile v tem času bolj ali manj odmevne, a med uspešnejše sodijo prav gotovo koreografska dela ameriške koreografinje Lucinde Childs. Ta so v zadnjih desetletjih vzbudila izjemno zanimanje pri generacijah umetnic in umetnikov, ki v času njihovega nastanka nemara še sploh niso bili rojeni. Ker se jih občinstva na različnih koncih sveta nikoli ne prenasitijo in ker so za plesalke in plesalce vselej velik izziv, se dela iz opusa Lucinde Childs vztrajno vračajo na svetovne odre in na novo rojevajo.

Kako nas glasba gane in s katerimi sredstvi lahko stanje ganotja (ganiti, ganiti se) prevedem v specifičen uprizoritveni jezik? Ples ima namreč sposobnost, da razkrije tisto, kar je v glasbi nedoumljivega, kar nas »premika« nekje od znotraj, ter hkrati to prednost, da je človeški in otipljiv.

Fizične manifestacije so raziskovalen sodobnoplesni projekt, ki ga avtorica z različnimi sodelavci razvija od leta 2012. S kinestetično-plesnim sistemom (s principi »body-mind centering«) se osredotoča na študij koreografskih situacij, opazovanja, refleksije (z različnimi občinstvi, umetniki in strokovnjaki) ter na generiranja specifičnih partitur in predstavitvenih formatov, ki bi posameznemu študijskemu segmentu raziskave najbolj ustrezali. V osebni, družbeni in javni prostor s sodelavci vnaša premislek o telesnosti.

Koreografinja in plesna umetnica Andreja Rauch Podrzavnik, prejemnica nagrade Ksenije Hribar 2021 in Župančičeve nagrade za koreografske dosežke v letih 2019-2021, se v svojih koreografijah ukvarja z načini, kako se telo in ples soočata z različnimi vidiki časa.

DragON aka PONY je prvi del projekta dragON, koreografske trilogije, ki so jo skupaj ustvarili Aleksandar Georgiev, Zhana Pencheva in Darío Barreto Damas (znani tudi kot STEAM ROOM). Projekt se ukvarja s telesom protesta in praznovanja na drag sceni ter raziskuje njuno korelacijo znotraj plesa in koreografije.

NARAVA je plesni projekt v trajanju, kjer se ukvarjamo z raziskovanjem giba v dialogu ter načini gledanja / biti gledan. NARAVA razpira vprašanja funkcije umetnosti in žive izvedbe danes, v socialnem in političnem okolju v katerem živimo in sprašuje " Ali lahko ples gledamo kot gledamo naravo; ali se lahko v okolje plesa vmestimo, kot se vmeščamo v naravo?"

Ustvarjalci predstavo zasnujejo na tem, kako omenjeni mediji rabijo prostor, na materialnih virih gibanj, ki so zanje značilni (zvok in telo), kaj zanje pomenijo določeni kraji v stvarnem prostoru in kako je možno misliti njihovo komplementarnost. Raba prostora in telesa jim omogoča, da z različnimi tehnologijami najprej označijo nahajališča gradiv in da jih postopno transformirajo v umetniški objekt, v katerem koreografski in zvočni mediji niso več ločljivi. S tem predstava Spet jaz, vendar ne sama seže onstran kompozicije, na področje interdisciplinarne umetniške konstrukcije.

Plesna predstava 2:0 je nadaljevanje legendarne predstave 1:0. V njej je koreograf obul moške baletne plesalce v kopačke, spremenil oder v nogometni štadion in igral plesno predstavo drzno na tanki meji med umetnostjo in populizmom, plesom in športom, klasičnim in sodobnim.

Vizualna umetnica Mariola Groener in plesalec Günther Wilhelm sta leta 2001 združila imeni v umetniški tandem WILHELM GROENER, ki ga znamči interdisciplinarno raziskovanje in tvori raznoroden performativno-koreografski opus, sestavljen iz odrskih postavitev, in-situ umetniških del, predavanj in razstav.

Obed je raziskovalni in razvojni projekt, ki se ukvarja z integracijo glasu, diha, giba, domišljije in pripovedovanja zgodb v uprizoritveno dejanje. V sodelovanju s povabljenimi umetniki se v njem urita Torvald Silver in Tehvan Ratsanik, ki sta ga leta 2008 tudi zastavila.