CoFestival je eden izmed osrednjih slovenskih in regionalnih plesnih festivalov, ki nastaja v koprodukciji med javnim zavodom, Centrom urbane kulture Kinom Šiška, in nevladno organizacijo, umetniškim društvom Nomad Dance Academy Slovenija. Ustvarjamo ga od leta 2012. Trenutno njegovo kuratorsko ekipo sestavljajo Dragana Alfirević, Mitja Bravhar in Rok Vevar, v preteklosti pa so v njem sodelovali tudi  Jasmina Založnik, Dejan Srhoj, Irena Tomažin Zagoričnik in Goran Bogdanovski in drugi. 

Po več kot desetletju vodenja rednih tedenskih plesnih treningov Kompozicije razlik, odpira Dejan Srhoj novo celoletno skupino. Treningi bodo potekali vsak torek od 18.00 do 20.30 v Veliki dvorani Dijaškega doma Tabor (Kotnikova ulica 4, Ljubljana).

V drugi polovici leta 2011 smo se člani balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy srečali v Skopju (Severna Makedonija), da bi s programskim sklopom z naslovom Poučevanje pedagogov (Teaching the Teachers) v okviru EU projekta, ki se je takrat imenoval Jardin D’Europe razvili pedagoški program, v katerega bi v studijsko situacijo vključili več pedagogov hkrati ter praktično delo povezali z zgodovino in teorijo plesa. Ustvarili smo pedagoški plesni format, ki smo ga poimenovali Sopoučevanje.

S kolegicami iz kolektiva Pokretnica sodelujeva že dvanajst let. Z leti je to sodelovanje dobivalo različne oblike, ki so leta 2024 dosegle vrhunec z njihovim povabilom k ustvarjanju predstave v Novem Sadu. Nato sva jim povabilo vrnila: zamislimo si in izvedimo predstavo skupaj! In se vprašala, ali in na kakšen način bo to povabilo spremenilo delovne in prijateljske odnose med nami.

Mapiranje je proces opazovanja mesta kot predstave. Opazovalec je vabljen, da vsakdanje gibe, zvoke, pogovore in predmete v mestu prevaja v fikcijo, mestne ulice se spremenijo v scenografijo, vsakdanji gibi pa v koreografijo. Tako vsak opazovan dogodek postane zgodba točno določene točke v mestu v natančno odmerjenem času.

Leta 2022 je Dejan Srhoj ustvaril Večer plesnih solov, plesno sestavljanko treh sodelovanj in raziskav z umetniki iz različnih medijev, poetik in estetik. Tri leta pozneje pred publiko prihaja Večer plesnih solov II. Forma, kakor tudi paradoksi sodelovanj, sta si podobni, a v vmesnem času je svet zagorel in človeštvo se je razklalo. Obenem se – včasih z noro hitrostjo, drugič z neznosno počasnostjo – dogajajo najhujši padci v brezno pošasti in najčudovitejši kvantni preskoki. Vsi smo ta hip akrobati na žici, ki je meja med koncem in novim začetkom.

Za imenom, ki obuja uprizoritveno formo skorajda že obsojeno na preteklost, se razkrivajo trije performansi, raziskovalni procesi in soavtorska potovanja. Njihov skupni imenovalec in rdeča nit je koreograf in plesalec Dejan Srhoj, ki je k sodelovanju povabil umetnike, ki mu – vsak iz svojega medija, poetike in estetike – skozi skupno raziskovanje odpirajo nove vidike lastnega dela.

Robot Nao je instalacija-predstava, kjer robota Naa srečamo v sodobnem vsakdanjem okolju, v katerem nas gosti in v izpovednem žanru z nami podeli tegobe in radosti, kakršnih smo običajno vajeni pri svojih prijateljih in sosedih.

9. januarja bo Dejan Srhoj v Stockholmu izvedel Mapiranje mesta – variacija, za plesno kompanijo Cullberg Ballet ter oddelek za ples znotraj Riksteatra. Mapiranje mesta je praksa opazovanja mesta kot predstave. Cullberg Ballet - je sodobna plesna skupina, znana po delu z gostujočimi koreografi in razvoju novih plesnih praks. Deluje kot odprta platforma za ustvarjanje in produkcijo sodobnega plesa v mednarodnem kontekstu.

Sredi decembra se nam obeta premiera Večera plesnih solov Dejana Srhoja II. Tokrat je Dejan k sodelovanju zopet povabil izjemne umetnike in umetnice; Ana Kravanja, Leon Marič, Tomaž Grom, Katarina Pejović, Silvan Omerzu in druge, ki bodo preko koreografij, glasbenih kompozicij, mask in drugače soustvarili plesno-gledališki večer. Obeta se nam nadaljevanje formata predstave krajših plesnih solov, ki jih je Dejan razvijal že v preteklih letih.

Mapiranje je proces opazovanja mesta kot predstave. Opazovalec je vabljen, da vsakdanje gibe, zvoke, pogovore in predmete v mestu prevaja v fikcijo, mestne ulice se spremenijo v scenografijo, vsakdanji gibi pa v koreografijo.

Mapiranje je proces opazovanja mesta kot predstave. Opazovalec je vabljen, da vsakdanje gibe, zvoke, pogovore in predmete v mestu prevaja v fikcijo, mestne ulice SE spremenijo v scenografijo, vsakdanji gibi pa v koreografijo.