Produkcije

Plesalke in koreografinja Jana Jevtović raziskujejo tradicijo vseslovanskega sokolskega gibanja ter z njim povezane manifestacije, znane kot zleti – prakse telesnega gibanja, izvajane na množičnih dogodkih – kot estetsko prakso. So bili ti dogodki zgolj sredstvo za utrjevanje ideologije in moči ali pa so jih oblikovali tudi specifični umetniški tokovi?

Leta 2022 je Dejan Srhoj ustvaril Večer plesnih solov, plesno sestavljanko treh sodelovanj in raziskav z umetniki iz različnih medijev, poetik in estetik. Tri leta pozneje pred publiko prihaja Večer plesnih solov II. Forma, kakor tudi paradoksi sodelovanj, sta si podobni, a v vmesnem času je svet zagorel in človeštvo se je razklalo. Obenem se – včasih z noro hitrostjo, drugič z neznosno počasnostjo – dogajajo najhujši padci v brezno pošasti in najčudovitejši kvantni preskoki. Vsi smo ta hip akrobati na žici, ki je meja med koncem in novim začetkom.

Galebi letijo zgodaj je koreografska predstava plesalke in koreografinje Bojane Robinson in plesalca ter koreografa Gyule Cserepes, ki raziskujeta, kako migracije preoblikujejo telo in identiteto. Avtorja, ki ju združujeta osebni izkušnji odraščanja ob razpadu Jugoslavije in selitev v nova okolja, skozi gib in zgodbo obujata spomine na premike med državami, jeziki in skupnostmi.

Srečanje med plesalcem in zvočno umetnico, ki se še nikoli nista srečala v živo. Z zaupanjem v improvizacijo, postavljanje nasprotij, radovednost in magijo bomo raziskovali in negovali svetove, kjer domišljija premaga tiranijo.

Umetnice nas vkrcajo na svojo ladjo in nas popeljejo na popotovanje po krajini vidnega, slišnega in čutnega, kjer se izkušnja gledanja plesa prenese na celotno gledalčevo telo. Čas se razpre v svoji gotovosti in preko gibanja plesalk vstopamo v področje kairosa, časa, ki presega ta trenutek, ki nas povabi v prepuščanje in odpre naše notranje slike, zaznave, odnose.

S predlogom ODPRTI STUDIO smo želeli opozoriti na manko prostorov in infrastrukture za sodobni ples, obenem pa kolegicam in kolegom ponuditi dejanski fizični prostor v zgornjem preddverju Kina Šiška, da v teku Cofestivala lahko ta prostor izkoristijo tako, kot ga potrebujejo: za vaje, work in progress, predstavitve, pogovore… Vsi so se zelo hitro odzvali in se je studio, po principu vpisovanja v online koledar, hitro zapolnil.

Večletni projekt MAGIJA ima za cilj raziskovanje kinestetične empatije na področju plesa in koreografije. Avtorico zanima, kaj je nevidnega v plesu in neslišnega v zvoku, na kakšen način lahko afirmiramo sinestezijo (sodelovanje vseh čutov) v plesnem delu, ter kako lahko tvorno sodelujeta plesno delo in teorija. Kaj je ples onkraj strogo optične informacije, kaj je tisto, kar v plesalcu pleše in kateri deli gledalca gledajo ples? Oporno točko za delo je avtorica našla v knjigi Susan Foster »Koreografiranje empatije«, projekt pa se razvija v različne nove smeri, ki mu zagotavljajo med-disciplinarno sodelovanje z različnimi sodelavci.

Deborah Hay je junija 2022 odprla proces izmenjave in izkustvenega učenja s plesnimi umetniki, zbrani okoli Nimad Dance Academy Slovenija. Proces se je iztekel v predstavo, ki je bila premierno uprizorjena leta 2023 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana.

Za imenom, ki obuja uprizoritveno formo skorajda že obsojeno na preteklost, se razkrivajo trije performansi, raziskovalni procesi in soavtorska potovanja. Njihov skupni imenovalec in rdeča nit je koreograf in plesalec Dejan Srhoj, ki je k sodelovanju povabil umetnike, ki mu – vsak iz svojega medija, poetike in estetike – skozi skupno raziskovanje odpirajo nove vidike lastnega dela.

Navdih za sklop raznorodnih dogodkov z naslovom Feministične poti plesa smo našli v izjavi Franca Berardija Bifa, ki pravi, da je družbena solidarnost nemogoča med telesi, ki obstajajo v fragmentiranem prostoru in času, v digitaliziranem in avtomatiziranem prostoru. Spraševali smo se, kako lahko naredimo povezavo med družbo in (našim) plesnim delom, ter kaj od našega znanja iz studija in iz teorije plesa je lahko koristno za družbo onkraj odra. Somatske prakse, znanja o skupnem in skupinah, neverbalna komunikacija, afirmacija procesualnega dela, deljenje resursov, so vse strategije, ki bi jih radi razgrnili in natančneje pogledali.

Srebrno zlato je medgeneracijski projekt, proces, prostor, v katerem se srečuje več plesnih generacij da raziskuje ples in kako smo še lahko skupaj. Izmenjujemo si znanja, izkušnje, spomine in hkrati ustvarjamo skupne spomine.Ukvarjamo se z vprašanji časa in minevanja, s tem, kar je ostalo, s spektakularnim v vsakdanjem in z večplastnostjo odnosov.

Prihodnost je vselej projekcija in zato bolj spregovori o sedanjosti kot o dejanski prihodnosti. Kako misliti in si zamišljati prihodnost plesa in koreografije in njune umeščenosti v prihajajočih družbeno-političnih situacijah? Darko Dragičević in Jasmina Založnik v interdisciplinarnem pristopu (h koreografiji telesa, glasbi in zvoku, naraciji in svetlobi) gledalca popeljeta na sprehod v futuristično imaginarno krajino, ki jo mapirata v treh časovnih obdobjih in jo pregibata v treh uprizoritvenih sklopih. Pri tem se poigravata z idejo možnih mutacij in morfologij antropocena, postavljata vprašanje ekologije, sprememb družbeno-političnih odnosov, pogojev in vzrokov za dvig vrednosti plesno-koreografske valute ipd.

Teleskopiranje je dolgoročna raziskava Jane Jevtović in Engina Cana (ali z drugimi besedami praksa, urjenje), ki se je začela januarja 2018. Proučuje, kaj točno se prenaša v plesu, ki ga plešemo in kaj točno se prenaša v procesih, ki spremljajo plesanje plesa: osebno življenje, družbene okoliščine, produkcija, organizacija, marketing, zagovorništvo, lobiranje, administracija plesa. Izhodišče Teleskopiranja je razumevanje plesalčevega telesa kot živega in živečega arhiva, v katerem se usedline gibov in gibanja vedno znova premeščajo, saj iz dopisovanja med sedanjostjo in preteklostjo vedno vznike nov gib, novo gibanje, ki se uleže ali bolje uležava skupaj z že uležanimi gibi in gibanji ter tako usedline drži v stalnem gibanju.

Robot Nao je instalacija-predstava, kjer robota Naa srečamo v sodobnem vsakdanjem okolju, v katerem nas gosti in v izpovednem žanru z nami podeli tegobe in radosti, kakršnih smo običajno vajeni pri svojih prijateljih in sosedih.

Gregor je leta 2007 rekel Marjeti, ki ji je zmanjkovalo priložnosti za gibanje, da lahko začne plesati. In res, Marjeta ja zavihala rokave in se pognala v ples. Nastalo je mnogo različic tega skoka v ples (srečanje, predstava, instalacija, pisma ...). Od takrat se Marjeta z drugimi, ki postajajo del igre in posledično družine, potaplja v “trenutke, da postanejo dogodki tako, da (iz)najdejo svojo dokumentacijo v kateremkoli že mediju”*.

Ta projekt je na besedilnem in uprizoritvenem pohodu proti slepi hermenevtiki ter umazani kuhinji uprizoritvene semiotike. Išče različne načine uporabe (po)znanih diskurzov in jezika, ki se jih upo-/iz-rablja v svetu uprizoritvenih umetnosti. In raje kot da ustvari še eno izmed mnogih kritik tega zelo specifičnega socioprofesionalnega habitusa, se posveča poigravanju s tihimi mehanizmi vrednotenja v uprizoritvenih umetnosti in njihovimi označevalnimi (signifikacijskimi - vprašati Jasmino ali Roka) sistemi. Na najinem malem divanu se zaposliva z mikropsihoanalizo uprizoritvenih umetnosti in s prav tankim poslušanjem praskava po nedotakljivi nespremenljivosti diskurza ter jezika uprizoritvenih umetnosti, da bi vsaj malo premaknili označevalce tega diskurza in jezika ter razpakirali bohotne les mots-valises, besede, ki niso nič drugega kot odvečna in zavajujoča prtljaga.

Izraz “mapiranje” je postal širok pojem, ki se ga uporablja za različne namene, med drugim kot ena izmed oblik umetniškega urjenja/prakse. B-mapiranje se loteva pojma mapiranja z nekoliko drugačne perspektive. Ne teži k risanju zemljevidov krajev, ki jih odločilno oblikuje gledalčevo zaznavanje in percepcija, pač pa za izhodiščno točko vzame telo in njegovo umeščenost ter način umeščanja v prostor.