Izobrazevanja

Delavnica Uvod v sodobni ples nudi gledalcu osnovna bralna in kontekstualna orodja, s katerimi vstopamo v »branje« in mišljenje sodobnega plesa. Na delavnici se s pomočjo ključnih zgodovinskih paradigem in njihovih kontekstov sprehajamo po proizvodnih in ustvarjalnih obratih sodobnega plesa v 20. stoletja ter ugotavljamo, kako se je v njih spreminjalo mišljenje plesnih teles, prostora, časa, koreografskih struktur, instance koreografinje, plesne gledalke, plesnih institucij itn. ter ravnanje z njimi. Predstavljamo ključne zgodovinske in kontekstualne trenutke, v katerih so vzniknili preobrati in spremembe v proizvodnji in ustvarjanju sodobno plesnih del ter njihovih pojmovanj (od predstav do studijskih praks). Dotikamo se tudi načinov, kako so se na plesno delo odzivale različne sodobnoplesne javnosti, kako so se slednje proizvajale, gojile in spreminjale. Naše zgodovinsko povečevalno steklo zajema obdobje od prehoda med 19. in 20. stoletjem, preko zgodovinskih avantgard do obdobja po drugi svetovni vojni in zadnjih desetletij 20. stoletja; od zgodnjega modernega plesa do konceptualnega plesa ali »post-plesa«.

V okviru svojega bivanja v Ljubljani v kontekstu projekta Koreografski obrat #10 je Keith vodil enotedenski laboratorij za lokalne umetnike iz katerega je nastalo novo delo, zasnovano na pobudo Dragane Alfirević in ustvarjeno v sodelovanju s slovenskimi umetniki, z naslovom Politično čarovništvo za nove čase, v katerem se politike igre in skrbi srečajo z rituali poletja v kontekstu zagovorništva za obnovo družbenih odnosov – tako med ljudmi kot onkraj človeškega.

Ob razstavi Odsev telesa je fotografinja Urška Boljkovac svoje znanje in izkušnje s specifikami plesne fotografije podelila na delavnici, ki je bila namenjena srednješolcem. Boljkovac je del domače umetniške skupnosti, kjer s svojim fotografskim delom dokumentira procese, dogodke ter motive s področja sodobnih scenskih umetnosti pretvarja v svojo umetniško fotografijo.

Thiago Granato nas je vabil na umetniško potopitev, v kateri so se individualne in kolektivne delovne situacije služile kot osnova za raziskovanje različnih logik kompozicije. Preko koreografije smo proučevali izvedbene zmožnosti telesa, da ustvarja, prodira, se topi, spaja, premika in preoblikuje različne kontekste. Granato je na delavnici predstavil svojo metodologijo dela in predlagal nekaj možnosti za razpravo o tem, kako lahko v današnjem času prepoznamo, umestimo in vzdržujemo izvedbeno prakso oziroma koreografski projekt.

Mårten Spångberg je v okviru enotedenske rezidence izvedel javno predavanje z naslovom Kako zelo ne maram umetnosti, ki je videti eksperimentalna, predstavil svojo knjigo Stories That Tell No Nothing in mentoriral mlade koreografe ter pisce (Tatiana Kocmur, Anja Mejač, Julija Pečnikar). Njegova rezidenca, soorganizirana z Masko in Kinom Šiška, je ponudila dramaturško usmeritev in kritični okvir za razmislek o plesu in razširjenih koreografskih praksah.

Dolgoletna sodelavka NDAS, Céline Larrère, nas je obiskala v kontekstu projekta Koreografski obrat #7: Srečanje z Deborah, v okviru katerega je vodila tridnevno delavnico z naslovom Come Together, Right Now, Over Ljublj. Na delavnici se je Céline osredotočila na predstavitev svoje prakse improviziranih solov, ki ustvarjajo plesno skupnost.

Gostujoči vsestranski umetnik Adam Kinner (glasbenik, kompozitor, koreograf, performer in plesalec) je v času svojega bivanja izvedel pet-dnevno delavnico in na CoFestivalu predstavil delo v nastajanju. Adam je s skupino delil elemente svoje prakse, ki združujejo glas in telo na določenem način − kako lahko produkcija zvoka z glasom tudi sproži oziroma je stimulans za produkcijo gibanja? Določene pripravljalne vaje (ogrevanje glasu in dihanja, na primer) so bile ponovljene, druge so se nadgrajevale z namenom, da se izkušnje in prakse utelešajo in nadgrajujejo. Na CoFestivalu je umetnik delil svoje delo v nastajanju v okviru programa Feministične poti plesa. Nastop je trajal približno 30 minut, sledil pa mu je pogovor z občinstvom. V nastopu je umetnik črpal iz delavniškega dela (torej iz snovi, ki jo je predstavljal in razvijal z udeleženci delavnice), pri čemer je bil poudarek na glasu kot "prostem" materialu, ki ni nujno vezan na jezik, besede, pomen.

Delavnico izkustvene anatomije je pripravila in vodila Katra Kodela, terapevtka in pedagoginja. Delavnico smo zastavili tako, da je bila namenjena profesionalnim plesalcem, ki sicer tudi imajo že izkušnje v somatskem delu. Katra Kodela je delavnico razdelila na telesne sklope, tako da smo vsak dan obravnavali eden izmed fizičnih sistemov, ter nato izkušnjo spravili v gib/ples. V classu smo prizadevali poglobiti občutenje človeske anatomije in razvili oz. intenzivirali sposobnost dialoga z “notranjim vesoljem” (propriocepcijo in interocepcijo). Potovali smo preko spoznavanja in povezovanja z različnimi vrstami tkiva: kostmi, mišicami, fascijo, živčnim sistemom, organi, ki imajo vsak svoj “karakter”, vsak svoj nivo zavesti in izraza.

Nemogoča dejanja Yasena Vasileva so proceduralno delo za deset izvajalcev, ki se v precej natančno odmerjenem in strukturiranem delovnem času spopadejo s postopki (strukturo, nalogami in dramaturgijo) plesnega sola Nutricula, da bi ga nato posamično in skupaj udejanjili. Delo se začne skrajno upočasnjeno, se nadaljuje s serijo nalog, pri katerih akterji delujejo ločeno, da bi se pri prostorski združitvi in ob menjavi svetlobe združili v sekvenci z naslovom Odmev, kjer v odprtem koncu dela zapustijo svoje ločene prostore, dogovorjene naloge in koncepte ter se združijo v igri drug z drugim, s trajanjem in občinstvom. Konci Nemogočih dejanj so bili ob različnih izvedbah različni: gledalci so prizorišče zapuščali, nekateri so se kasneje vrnili in ostali do konca. Nemogoča dejanja so kombinacija natančno strukturiranega in odprtega dela ter hkrati naloga za izvajalce in gledalce, ki se trudijo za nemogoče zastavke poiskati mogoče rešitve, domišljijo ponesti onstran poznanega in udobnega ter nemogočemu priskrbeti »stvarne alternative«.

Napake, spodrsljaji in neuspehi niso le del umetniških praks, temveč tudi sestavni del podjetništva, znanosti in ne nazadnje življenja. V sodobnem svetu imajo negativen predznak. Neuspeh je nasprotje uspeha, in kadar je njegov koreograf kapitalizem, ga je treba izločiti. V nekaterih primerih ga je mogoče uporabiti kot strategijo. V umetnosti je neuspeh s svojimi številnimi različicami (napaka, spodrsljaj, eksperiment, odprtost, tveganje ipd.) prisoten na različne načine. Je sestavni del umetniške prakse, ki se poraja v razkoraku med namero in realizacijo. Po uspešni izvedbi projekta v Beogradu in Berlinu je Darko Dragičević v sodelovanju s predstavnico Mestne gverile iz Beograda in lokalnimi Ljubljanskimi ustvarjalkami v okviru umetniškega laboratorija razvijal umetniške prakse neuspeha. Predstavljene so bile v obliki prostorskih intervencij, da bi ustvarile drugačne, vzporedne oblike skupnosti s sredstvi, ki se upirajo splošni valorizaciji uspeha.

V obdobju 2017-2021 NDAS je sodelovala produkcijsko pri projektu Snježane Premuš Fizične manifestacije in smo so-producirali rezidence v Budimpešti ter produkcijo predstave Vsak zdaj je čas, prostor. Oktobra 2018 smo skupaj izvedli delavnico Body-Mind Centering učiteljice Lise Clark. Clark od samega začetka razvoja metode sodeluje z Bonnie Bainbridge Cohen in je ena izmed najboljših pedagoginj BMC metode. Delavnico smo organizirali za umetnike sodelujoče pri Snježaninem projektu in tudi za širšo plesno sceno.