ROK VEVAR
Rok Vevar je diplomiral je na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
V 90. letih je obiskoval Gledališko in lutkovno šolo – Kozmopolitsko delavnico umetnosti (GILŠ KODUM) na takratni ZKOS. Je publicist na področju sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa. Članke in kritike je objavljal v vrsti dnevnih časopisov (Delo, Finance, Večer), v strokovnih revijah (Maska, Frakcija) ter v domačih in tujih priložnostnih publikacijah.
Kot dramaturg je sodeloval z umetnicami in umetniki s področja sodobnega plesa in gledališča (Sinja Ožbolt, Jana Menger, Goran Bogdanovski, Andreja Rauch Pozdravnik, Snježana Premuš, Kaja Lorenci, Dejan Srhoj, Oliver Frljić, Ana Vujanović, Saša Asentić). S Simono Semenič sta ustvarila tri avtorske predstave: Polna pest praznih rok (2001), Solo brez talona (2003) in Kartografija celovečernih slik (2005).
V okviru festivalske mreže FIT (Poljska, Finska, Slovaška, Slovenija) in na mednarodnih festivalih (Bolgarija, Latvija, Hrvaška) je poučeval mlade kritike, plesne dramaturge in publiciste, na Akademiji za ples in AGRFT v Ljubljani pa zgodovino, dramaturgijo, analizo, teorijo sodobnega plesa in gledališko kritiko.
V okviru festivalske mreže FIT (Poljska, Finska, Slovaška, Slovenija) in na mednarodnih festivalih (Bolgarija, Latvija, Hrvaška) je poučeval mlade kritike, plesne dramaturge in publiciste, na Akademiji za ples in AGRFT v Ljubljani pa zgodovino, dramaturgijo, analizo, teorijo sodobnega plesa in gledališko kritiko. Od leta 2010 je aktiven član balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy in njenih različnih umetniških, pedagoških in produkcijskih programov. V okviru projekta Nomad Dance Institute je iniciiral arhiviranje in zgodovinjenje koreografskih praks v tej regiji, izsledke zgodovinskih raziskav je objavil v dveh številkah revije Maska (Premiki sodobnega plesa II, Avtonomija plesu).
Leta 2012 je v svojem stanovanju ustanovil »Začasni slovenski plesni arhiv« in ga aprila 2018 preselil v Muzej sodobnih umetnosti Metelkova v Ljubljani (svoj arhiv je predstavil tudi na Univerzi Harvard, ZDA). Ustanovil je festival plesnih perspektiv Ukrep in ga med letoma 2008–2010 v Plesnem teatru Ljubljana kuriral skupaj s Sinjo Ožbolt, od leta 2012 pa je sokurator mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival (Nomad Dance Academy Slovenija, Kino Šiška).
Izbor svojih kritik in člankov je objavil v knjigi Rok za oddajo (2011), leta 2018 je uredil knjigo Dan, noč + človek = Ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918–1960, za katero je izbral gradiva in napisal spremna besedila. Leta 2020 je izšla njegova monografija Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978. Za svoje delo je leta 2019 prejel nagrado Ksenije Hribar ter leta 2020 Priznanje Vladimirja Kralja za dosežke na področju gledališke kritike in teatrologije za obdobje 2018–2019.
Leta 2020 je kot sokurator sodeloval pri razstavah Avtografija, zagonetnost, uporništvo: fotografija Božidarja Dolenca in SPOZNANJE! UPOR! REAKCIJA! Performans in politika v devetdesetih letih v pojugoslovanskem kontekstu v Muzeju sodobnih umetnosti Metelkova. V akademskih letih 2020/21 ter 2021/2022 je poučeval na Privatni univerzi Antona Brucknerja (Anton Bruckner Privatuniversität) v Linzu (Avstrija), oddelku za sodobni ples in raziskave gibanja. Bil je član več strokovnih komisij (Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, mestna občina Maribor) in žirij (Borštnikovo srečanje, Gibanica). Je samozaposlen na področju kulture.
