KO#11: EKO-KOREOGRAFIJA KRAJIN IN TELES 

V zadnjih letih je na področje sodobnega plesa in kulturne produkcije posegla vrsta pojmov, sintagem, terminov in opisnih poimenovanj, ki se nanašajo na razmerja med ekološkimi, kulturno-produkcijskimi in umetniškimi vprašanji: eko-koreografija, ples in ekologija, trajnostne oblike ustvarjalnosti in produkcije v sodobnem plesu, sodobni ples in zeleni prehod. Produkcijska in ustvarjalna okolja so se na plesnem področju soočila z imperativi, ki so jih meta-kulturni sistemi k nam odložili, kakor da bi bila razmerja med naravo, trajnostjo, ekologijo in plesom nekaj popolnoma novega. 

Kulturnih sistemov, ki si na področju kulturne produkcije z različnimi kriteriji prizadevajo izmeriti stopnje trajnosti, ekološkosti in trošenja naravnih virov, dejstva, da sodobni ples že desetletja sistematično raziskuje trajnostne oblike telesnih praks, ki do človeškega telesa pristopajo skladno s sodobnimi somatskimi dognanji, ne zanima. 

Sodobni ples je na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje vzniknil kot umetniška praksa, ki so jo plesalke in koreografinje vzpostavile kot obliko “naravnega gibanja”. Svoja telesa so želele uglasiti z načini gibanja, ki so ga razumele kot resnično, neizumetničeno in telesu prijazno, skladno z njihovimi čutnimi zaznavami sebe, anatomije, kinetike in odnosa do družbe. Kmalu zatem se je naturalizacija v plesu začela ukvarjati z vključevanjem modelov mikromaterialnosti v načine plesnega skladanja ter na ta način vključevala dognanja naravoslovnih znanosti v svoja odrska dela. Hkrati so se s selitvami iz urbanih okolij na podeželje začenjale rojevati prve umetniške rezidence. Zbirka primerov je obsežna. 

Koreografski obrat #11 z naslovom Eko-koreografija krajin in teles si prizadeva razmerja med plesom ter naravnim ali tehnološko spremenjenim okoljem premisliti z izbranimi umenticami in znanstveniki, ki koreografijo premišljujejo prav s tovrstnimi pojmi. Claudia Bosse, dr. Dimitrij Mlekuž - Vrhovnik, Anja Bornšek, Neža Kokalj in Jaka Bombač bodo na seriji dogodkov Koreografskega obrata #11 svoja znanja podelili prav s temi razmerji. Pripravili smo multimedijski program, ki koreografijo in telo spaja z lastnostmi krajin in krajine naseljuje in preučuje v telesih. Ledvice žrtvene živali, pravi Claudia Bosse, so v obredju saharskih ljudstev vsebovala kozmološke informacije. V njih se je zrcalila krajina, ki je bila neprimerno razsežnejša od lokacije, na kateri so ta ljudstva živela, ta stik s prostorom, ki je bil razežnejši od enega samega življenja, je bilo treba počastiti. Da eno življenje ne bi trošilo drugega. 

---

Petek, 16.10.2026, Španski borci

16:00-17:15, Španski borci, Veliki oder

In nato so se zaslišale ptice, film 

Z Nežo Kokalj se bodo pogovarjali kuratorji Koreografskega obrata

Plesni film In nato so se zaslišale ptice (And Then There Were the Sounds of Birds) je nastal v sodelovanju med plesalkama in koreografinjama Nežo Kokalj in Paulino Rewucko, z glasbenikoma Mattom Choboterjem in Ying-Hsueh Chenom ter filmskim umetnikom Danielom Oxenhandlerjem. Avgusta 2024 so se umetniki srečali v umetniški rezidenci na otoku danskem Bornholm v Baltiku in tam z rabo različnih medijev ustvarjali skupaj z odzivom na okolje: v opuščenem kamnolomu, ob morju, v lokalnih jamah in votlinah. Z rabami različnih medijev so si prizadevali osvežiti načine sodelovanj, v ustvarjalnem procesu ojačati socialne vezi in jih prenesti v lokalno okolje ter pojem lokacijske umetnosti (site specific) ojačati z različnimi vidiki, ki so bili krajinsko in socialno tam na voljo. Plesalki sta na otok prispeli po smrti svojih očetov, izkušnja žalovanja je v novem okolju odzvanjala drugače kot v njunih izvornih okoljih. Film In nato so se zaslišale ptice (2026) je zanimiva oblika multidisciplinarnega in koletkivnega umetniškega odziva na okolje, izkušnja plesalk, glasbenikov in filmskega umetnika pri ustvarjanju na otoku Bornholm pa je specifična oblika odziva na krajino. V zgodovini umetniških praks so krajine nastopale v potopisih in slikarskih delih, kjer so imele v različnih obdobjih različne vizualne funkcije, ter krajinski umetnosti, ki je na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta ustvarjala s presežnimi volumni in proporcij, kakršnih se v umetniških sistemih in na trgih ni dalo komodificirati in do kakršnih umetniki v galerijskih prostorih niso imeli dostopa. Po ogledu filma, ki v tej fazi po zagotovilih Neže Kokalj še nima končne verzije, se bomo pogovarjali s plesalko in koreografinjo, s katero bomo spoznali proceduralen pristop k ustvarjanju tega dela. 

Umetniki/ nastopajoči/ soustvarjalci (Artists/Performers/facilitators):

Paulina Rewucka, Neža Kokalj, koroegrafija in gibanje/ choreography and movement

Matt Choboter, zvočna instalacija, kompozicija, tolkala/ sound installation, composition, percussion

Ying-Hsueh Chen, tolkala/ percussion

Daniel Oxenhandler, film

17:20-19:30, Španski borci, Veliki oder

Claudia Bosse & dr. Dimitrij Vrhovnik Mlekuž: Od orakljev in žrtvenih obredij do eko-relacijskih koreografij in odnosov znotraj globokega časa

Pri Nomad Dance academy Slovenija že nekaj let z zanimanjem spremljamo delo umetnice Claudie Bosse, ki se nam zdi idealno za eko-koreografski obrat številka 11. 

Claudia Bosse je mednarodno uveljavljena koreografinja, umetnica in raziskovalka, ki s sodelavkami in sodelavci pod imenom teatercombinat ustvarja pretežno na Dunaju. S svojim interdisciplinarnim delom ustvarja urbane in krajinske koreografije, instalacije in prostorska performativna dela s specifičnimi kulturnimi, tehnološkimi, družbenimi, skupnostnimi in zgodovinskimi zgodbami ali implikacijami. Zanimajo jo njihovi ekološki vidiki ter načini, kako jih je mogoče premišljevati onstran človeške utilitarizacije. Njena dela imajo različne oblike modularnosti, v zadnjem času pa jih ustvarja tudi v virtualnem prostoru. Z njimi generira začasne skupnosti, mejne in prehodne prostore, ki jih oblikuje med različnimi umetniškimi oblikami, žanri in formati. Od leta 2025 dela doktorat iz medijskih in performativnih praks na temo hibridnih krajin na Umetniški in humanistični univerzi v Stockholmu (Stockholm University of the Arts).

Na srečanju bo s komentarjem svojega mentorja pri doktorskem študiju v Stockholmu, profesorjem arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Dimitrijem Vrhovnikom Mlekužem, predstavila izbrana poglavja iz svojega opusa.  

“V predstavitvi sem bom osredotočila na zveze med Etruščanskimi peroškimi in žrtvenimi obredji kot oblikami komunikacije s krajino in njenim kozmološkim razumevanjem ter svojimi občasnimi in sklenjenimi srečanji z različnimi ranjenimi krajinami. Moje delo vsebuje moje lastno telo, hkrati pa sodelujem s plesalci in drugimi predanimi posamezniki. Slednje povezujem z eko-koreografijo kot metodo odkrivanja, kako se je mogoče s pokrajino povezati z rabami teles. Kakšni postopki subjektivacij prikličejo odnosi s krajinami? Kakšne časovnosti, ritmi, energije in prestopki obstajajo v krajinah in kako jih je mogoče razumeti kot deljene, življenjske sisteme postajanja? Kako je mogoče manifestacije globokega časa in njegovega sosledja telesno zaznati? Česa se lahko telo spomni, ko izginejo krajine? Kakšna je zveza med uporom, poroznimi površinami in umazanimi rokami?” zapiše Claudia Bosse. 

---

Sobota, 17.10.2026, Projektni prostor DUM, Kolodvorska ulica 6

18:00 - 19:10, Projektni prostor DUM

Anja Bornšek: Premik v neznan pavzo (70 min) 

Premik v neznano pavzo je voden proces vstopanja v spremenjen tempo telesnega in gibalnega delovanja. Odmik od vsakdanje delovne učinkovitosti s pripadajočo čutno redukcijo v jačanje telesne občutljivosti, čuječnosti, pozornosti, domišljije in zaupanja v čutne informacije v telesu in okolju. Premik v neznano pavzo individualno držo vsakdanjega delovanja uglasi za zaznavo mikro-sprememb v telesih in okolju, da bi telo zaznalo spremembe, da bi zaznalo čas in se uglasilo z drugimi telesi ter izostrilo zaznavo najmanjših telesnih sprememb. “Zaznava ni nikoli povsem individualna, ampak nastaja in se kalibrira v odnosu,” zapiše Anja Bornšek. Premik v neznano pavzo je kreiranje občutljivega skupinskega relacijskega telesa, ki lahko nastane zgolj tako, da se spremeni naša funkcionalna individualna in učinkovita drža, s katero se stare izkušnje reciklirajo, da nam ne bi bilo treba okolice in drugih teles zaznavati vedno znova. Premik v neznano pavzo je proces aktivacije našega čutnega aparata za uglasitev z rečmi, ki so nam lahko skupne in nastajajo med nami. Je praksa, ne proizvod. Delo z Anjo Bornšek, plesalko, koreografinjo in poznavalko različnih somatskih praks, bo potekalo v dveh srečanjih. 

Koncept in umetniško vodstvo: Anja Bornšek

Zvok: Tomaž Tomljanovič

Svetloba: Toni Soprano Meneglejte

Zahvala sodelujočim izvajalkam za doprinos k raziskavi: Tina Valentan, Jadi Carboni, Barbara Kanc, Ema Križič, Tina Benko

Produkcija: NAGIB (zanj Petra Hazabent)

Partnerji projekta: MKC Maribor, Plesna Izba Maribor in Tanz Graz

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Maribor

Anja Bornšek je zaključila študij sodobnega plesa na SEAD v Salzburgu ter magistrski študij pedagogike sodobnega plesa MA CoDE na HfMDK Frankfurt. Je registrirana Body-Mind Centering® Somatic Movement Educator pri ISMETA (International Somatic Movement Education and Therapy Association), ter študentka telesno usmerjene psihoterapije pri CIR INTP. V svojem delu raziskuje presečišča somatskih in uprizoritvenih praks, kjer se individualno in skupno skozi zaznavo preoblikujeta v odnosu med telesom, prostorom in časom. Ustvarja situacije, v katerih se pozornost premakne od reprezentacije k neposrednemu izkustvu ter odpira prostor za subtilne, še neartikulirane procese. Del njene prakse so tudi formati, ki preizprašujejo ustaljene vloge gledalca in performerja ter umetniški proces

odpirajo kot prostor skupnega raziskovanja in izkušanja. Že več kot deset let razvija in vodi formata za publiko Physical Introduction in Physical Traces v mednarodnem prostoru. Med njenimi avtorskimi in soavtorskimi deli so Oči, ki letijo, Pronicanja, Drug prostor in Premik v neznano pavzo. Leta 2021 je prejela nagrado Ksenije Hribar za perspektivno koreografinjo.

---

Nedelja, 18.10.2026, Projektni prostor DUM 

17:00 - 18:10, Projektni prostor DUM  

Anja Bornšek: Premik v neznano pavzo (70 min) 

18:30 - 20:00, Projektni prostor DUM 

Jaka Bombač: (Post-)Eko-koreografija: onkraj zelenega prehoda

Pred dobrim desetletjem je bil sprejet Pariški sporazum, ki je obljubljal prehod v bolj zeleno družbo. Sprejete so bile zaveze in strategije o zeleni prihodnosti, ki pa so bile v praksi izjemno težko izvedljive, poleg tega pa so ponavljale antropocentrični predsodek, pred katerim so nas poskusile zaščititi. Ko uradne institucionalne politike zaidejo v slepo ulico, smo primorani stvar zopet premisliti izven togih institucionalnih okvirjev, in v tem predavanju bomo ekologijo zopet premišljali v kontekstu pojma koreografije, ki po mojem mnenju nudi odličen vstop v ta ponovni premislek. Lahko pojem eko-koreografije sploh jasno definiramo? Je eko-koreografija preprosto ples v gozdu? Ali pa je lahko tudi ples ob osamljenem drevesu, ki stoji v mestnem jedru? Ob travni bilki? Kje je meja? Ali sploh zahteva prisotnost drugih živalskih ali rastlinskih organizmov? Pomeni čisto neposredno bivanje z drugimi? Je posredovana prek pogleda drugega telesa? Ali je eko-koreografija bolj ali manj koreografiran ples? Ali je sploh ples? Zahteva laična, od koreografskih navad neoblikovana plesna telesa, ali pa morda terja predvsem počasno in poglobljeno gibanje? So to vsakdanji, od družbenih navad neoblikovani gibi? Je eko-koreografija sploh možna? V poskusu odgovora na ta vprašanja se bom v svojem predavanju posvetil večnemu in univerzalnemu vprašanju, ki preči vsa zgodovinska obdobja: kje natanko poteka ločnica med naravnim in umetnim? Preden se posvetim neposredni povezavi med koreografijo in ekologijo, bom poskušal natančno in preko metode družinskih podobnosti opredeliti sam pojem narave. Ker pa je ta koncept tako širok, da bi se lahko enostavno nanašal na »vse, kar je« – filozofi zgodnje antike naravo namreč razumejo kot svet, drugi bolj sodobni pa kot vse, česar se zavedamo v svoji izkušnji –, bom začel pri ožjem pojmu naravnosti.

V knjigi Philosophy of Nature: Rethinking Naturalness norveški filozof Svein Anders Noer Lie raziskuje prav to vprašanje: kaj je tisto, kar dela neko stvar naravno? Pojem naravnosti opredeljuje skozi dvanajst ključnih kategorij oziroma smislov, ki zajemajo vse od »neokrnjenosti« ter »biološke opremljenosti« do nasprotovanja umetnemu, kulturno pogojenemu in namenskim »lepotnim« posegom v naravo ali človeško telo. Te taksonomske kategorije nam bodo služile kot temeljno reflektivno izhodišče za premislek razmerja med naravo in človeškim vedenjem ter delovanjem. 

Da bi to izhodišče prenesel v polje uprizoritvene umetnosti, bom Whiteheadove ter Merleau-Pontyjeve premisleke o naravi kot neposrednem izkustvu povezal s filozofijo simbolnih form Susanne K. Langer. Preko njenega pojmovanja geste, jezika in simbolnih dispozicij organizma bom osvetlil, kako ples ne deluje kot verbalni jezik, ampak kot predrefleksivna oblika komunikacije in nediskurzivni simbolni sistem, ki neposredno artikulira naše organsko bivanje, a vselej na ozadju zgodovinskega ter fenomenološkega konteksta. Gesta v okviru eko-koreografije tako postane nosilka rojevajočega se smisla, ki briše mejo med telesom in okoljem ter nam omogoča, da ekološko pripadnost namesto kot moralno dolžnost izkusimo kot neposredno estetsko in etično dejstvo.

Na podlagi vseh teh razmislekov bom nazadnje poskusil tudi prečiti zagonetni dualizem med telesom in duhom, ki pogosto pronica v razumevanje plesa. Plesa ne bom razumel niti empiristično kot minimalno formatiranega neposrednega izkustva, niti idealistično kot čistega geometričnega izraza narave, temveč kot vmesno pot med formo in transformacijo, časom in prostorom, telesom in duhom, ki deluje obenem kot estetska forma in kot prostor za razmislek o človeški situiranosti v svetu mnogih živih in neživih organskih form.

Jaka Bombač je filozof, jezikoslovec in kritik, delujoč na področju uprizoritvenih umetnosti, predvsem na področju plesa. Kot kritik piše od leta 2021, pri čemer ga zanimajo predvsem utelešena teorija, filozofija jezika in semiotika. Leta 2024 je zaključil magistrski študij z magistrskima nalogama o utelešeni filozofski psihologiji, za katero je prejel tudi dekanjino nagrado, ter teorijah izvora človeškega jezika. Verjame, da morata teorija in praksa delovati skupaj in se medsebojno omejevati, informirati, razširjati. V zadnjih letih je deloval kot performer v projektih Dragane Alfirević in Snježane Premuš. Leta 2025 je skupaj z zvočno umetnico Oko soustvaril potopitveni zvočni sprehod Telesa vode. Od leta 2026 deluje kot odgovorni urednik revije Maska. 

Kuratorji: Dragana Alfirević, Jana Jevtović, Rok Vevar