Publishing

Knjiga s svojo zgodovinsko-teoretsko pozicijo podaja politični, kulturni in umetniški okvir, v katerem so ob različnih priložnostih nastajale plesne prakse v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Severni Makedoniji. Artikulira izbor značilnosti, ki so jih obravnavale plesne prakse ali se v njih in z njimi pojavljajo, ter nakazuje možne vstopne točke v širok razpon plesnega dela, ki se razteza skozi več kot stoletje v štirih državah.

In this work, Jasmina Založnik provides an analysis of “performance art practices” in the period between 1965 and 1987 in Yugoslavia, focusing on Ljubljana, Novi Sad and Belgrade.

Spodbuda za temo tokratne številke je gotovo dejstvo, da se je v slovenskem sodobnoplesnem umetniškem ustvarjanju v zadnjih desetletjih vidno razširilo zanimanje za somatske prakse. To so holistični pristopi h gibanju, kjer ne gre samo za to, kako je gib izveden in viden, ampak tudi za to, kako je razumljen in občuten od znotraj, kar odpira povsem drugačne uvide o povezavi med umom in telesom. Pričujoča številka je tako prispevek k opisu in kritični obravnavi izbranih umetniških praks, ki temeljijo na somatiki, in nikakor ni popis vseh tovrstnih poskusov. Je prispevek k njihovemu razumevanju in kamen v mozaiku aktivizma za bolj ozaveščeno delovanje, utelešeno misel, upočasnjevanje in empatično delovanje.

V času, onkraj časa je naslov knjige, ki se retrospektivno vrača v desetletno obdobje obstoja mednarodnega festivala sodobnega plesa: Cofestivala, in ga, kot je razvidno iz podnaslova: plasti. Publikacija v obzir vzame kronologijo, kuratorske prakse, ustvarjalne in produkcijske kontekste, prostore in pr

Izid pričujoče številke je na nek način nadaljevanje razmišljanja, ki se je odprlo s člankom Bojane Kunst Glas plešočega telesa (The Voice of the Dancing Body, 2009), ki je izšel pred dvanajstimi leti v sestrski reviji Frakcija. Članek je svojevrstna nadgradnja monografije O glasu (Analecta, 2003) Mladena Dolarja (v angleškem jeziku je delo izšlo pod imenom A Voice and Nothing More (MIT Press, 2006)) skozi specifično pozicijo plesnega telesa.

Before Ksenija Hribar (1938–1999) founded the Ljubljana Dance Theatre with her young colleagues in 1985, she lived and worked in London between 1960 and 1980. After attending two very different dance schools, she first performed with the ensemble in 1967, which in the spring of 1970 took the name London Contemporary Dance Theatre, for which she created two choreographies, performed as a dancer in more than 40 choreographies, and during these years collaborated with some of the most prominent figures of contemporary dance of the 20th century.

DAY, NIGHT + HUMAN = RHYTHM, An Anthology of Slovenian Contemporary Dance Journalism 1918–1960 presents a selection of theoretical, historical, and critical articles on contemporary dance, modern ballet, and dance culture published in the domestic periodical press between the two world wars and in the fifteen years following the second. Research conducted for the anthology has shown how extensive and vibrant domestic journalistic production was and how remarkable the interest in this art form and its culture was during the period of both monarchies and the first socialist Yugoslavia.

A special thematic issue of Maska titled Autonomy for Dance: Case Studies of Contemporary Dance Practices in the Former Yugoslav Space was published in collaboration with the Nomad Dance Institute (NDI), a research program of the Balkan dance network Nomad Dance Academy (NDA), which has been active since 2013 and includes 28 active participants.

Posebna tematska številka Maske Avtonomija plesu: Študije primerov sodobnoplesnih praks nekdanjega jugoslovanskega prostora, je izšla v sodelovanju z Nomad Dance Insitutom (NDI), raziskovalnim programom balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy (NDA), ki deluje od 2013 in vključuje 28 aktivnih udeležencev. 

V tej knjigi umetniki, organizatorji, pisci, programerji in občinstvo regionalne mreže Nomad Dance Academy, ki so skupaj s povabljenimi prijatelji delovali v mreži leta 2011 in 2012, podajamo ideje, izsledke, dileme, misli o preteklosti in prihodnosti.

Vedno smo gojili celostni pogled na umetniško delo, nikoli kategorizirali ali ločevali izobrazbe od stvaritve ali pisanja od prakse. Takšen pogled nam je omogočil obilo svobode in iz te svobode se je rodila ideja “vse je izobrazba”. In ta ideja je bila podlaga projektom, kot so Nomad Dance Institut, SoPoučevanje (CoTeaching), Začasni slovenski plesni arhiv in drugi.

Pleskavica is an experimental festival format that abolishes the established aesthetic, production, promotional and festival demarcations between appearances and reality, not to exclude them, but to rehabilitate their possible reasons. Pleskavica is more than a material cultural product, a kind of symbolic perspective; an insight into the way we are used to making art today.